ZGODOVINA OLJKARSTVA V TRŽAŠKI POKRAJINI

Oljkarstvo v tržaški pokrajini sega daleč v predrimsko dobo, ko so antični Feničani, ki so se zavzemali, da bi svoje gospodarske stike razširili na tem širše območje, posadili bregove komaj preplutega Jadranskega Morja z oljko.

Iz časa Rimljanov izhajajo Marcialova, Plinijeva in Strabova hvaležna pričevanja o kakovosti olja, ki je prihajalo iz teh krajev. Rimljani, ki so doumeli naravno predispozicijo zemlje in klimatskih značilnosti vzhodnih bregov Jadrana, in še posebej obale, ki je tekla od kraških pečin do istrskega polotoka, so začeli širiti nasade, tako da je gojitev postala donosen posel. Že takrat je vsaka podeželjska hiša v Istri imela lastno stiskalnico, stiskanje pa je bila običajna dejavnost, ki je sledila pobiranju.

Antični dokumenti iz naslednjih stoletih navajajo pomembna pričevanja, iz katerih izvira, da je bilo oljkarstvo eno izmed prvinskih panog lokalnega kmetijstva, o čemer priča dejstvo, da je bila za časa fevdalizma desetina večkrat plačana v olju.

Za časa samostojne občine, t.j. od 13. stoletja dalje, so bili lastniki zemljišč in kmetje tržaškega ozemlja prisiljeni, da lastne zemljiške površine posadijo z oljkami. V arhivih so ohranjene najemninske pogodbe zemljišč, namenjenih nasadom vinske trte in oljke. Številne mestne stiskalnice so morale spoštovati stroga pravila, ki jih je določala tržaška občinska uprava.

V 14. in 15. stoletju je bil Trst bogato tržišče za olja lokalne proizvodnje in za olja, ki so prihajala iz okolice Neaplja, Sicilije, Apulije in Abbruzza, od koder so ravno nekateri tržaški konzuli izvažali olje v države severne Evrope. Dano obdobje, ki sta ga zaznamovala velikost nasadov in obilna proizvodnja, je soupadalo s časom, ko je Istri vladala Beneška Republika. S postopnim propadom beneške oblasti je tudi oljkarstvo doživelo zastoj, z avstrijsko nadoblastjo pa je prišlo do drastičnega padca v proizvajanju olja in do posledične krize trgovine. Zlasti katastrofalni sta za tržaško oljkarstvo bili pozebi iz let 1782 in 1789, ko je bil uničen večji del olivnih nasadov in je poginila vsaj polovica rastlin.

V 19. in 20. stoletju tržaško oljkarstvo ni doživelo posebnih vzponov in izgubilo se je veliko gojitvenega tehničnega znanja; pomenljiv vpliv na krčenje rabe olivnega olja je imela konkurenca semenskih olj, za katera je tedaj veljala preferencialna carina. Kljub temu so terasasta zemljišča z izrednimi nasadi vinske trte in oljke nad Obalno cesto in v okolici mesta Trst pričala, da se je za gojitev Minervinega drevesa ohranilo veliko zanimanje, zaradi katerega je Kraljevi Inštitut Agrarnega Združenja iz Gorice leta 1847 izdal teoretični in praktični priročnik o oljkarstvu, ki ga je napisal redni član Inštituta Peter Deviak. Nedavna zgodovina tržaškega oljkarstva se začenja na najtragičnejši možni način: t.j. pozeba iz leta 1929, ki je skoraj povsem uničila nasade, in kateri je sledila uredba fašističnega režima, ki je predpisovala izkop čokov.

V naslednjih desetletjih je oljkarstvo v tržaški pokrajini preživelo le po zaslugi vztrajne in brezpogojne ljubezni do oljke nekaj deset lokalnih kmetovalcev, ki so žal v pozebi leta 1956 doživeli smrtni udarec, tako da so tudi redke stiskalnice, ki so v vaseh še obratovale, prenehale obstajati. Trma kmetovalcev, zlasti tistih iz Milj in Doline, pa je premostila tudi ovire, ki jih je postavila narava, in že ob koncu 50., občutneje pa ob začetku 70. let, se je začelo postopno prebujanje, ki še ni prenehalo. Skladno s povečanjem proizvodnje je tržaška Kmetijska zadruga pri svojem sedežu v Domju leta 1977 uredila majhno stiskalnico, ki je bila kasneje povečana in posodobljena leta 1985; omenjeni stiskalnici se je leta 1996 pridružila stiskalnica podjetja Parovel iz Mačkolj.

D.Z. št. 79/81 je dal zagon za nov razcvet tržaškega oljkarstva. Načrt, ki ga je deželna uprava izvedla s pomočjo ERSE (deželne ustanove za razvoj kmetijstva), je predvideval ureditev novih nasadov na najprimernejših območjih. Tako so nastali nasadi oljk na Čelu pri Boljuncu, v okolici Doline, pod pobočji Boršta in Ricmanj ter na gričih nad Miljami. K pobudi so pristopili tudi mladi oljkarji iz tržaške in devinsko-nabrežinske občine. Novo pozitivno vzdušje je sprožilo bujno sodelovanje med raznimi ustanovami in inštitucijami, ki delujejo še dandanes v sinergični harmoniji, in si zatorej zaslužijo, da jih citiramo, to so: Trgovinska Zbornica za Industrijo, Kmetijstvo in Obrt iz Trsta, Tržaški Pokrajinski Kmetijski Inšpektorat, Uprava Pokrajine Trst, Občina Dolina, Kmetijska zadruga iz Trsta, Kmečka zveza iz Trsta in Gorice, Zveza Neposrednih Kmetovalcev iz Trsta, Komite za Promocijo Dnevov Kmetijstva, Ribolova in Gozdarstva, O.L.E.A. (Organizacija-laboratorij za strokovnjake in pokuševalce) iz Pesara, Državno Združenje »Città dell'Olio« iz Siene in seveda Odbor za vrednotenja tržaških ekstra deviških olivnih olj.

Nasadi pokrivajo 120 ha ozemlja tržaške pokrajine, od katerih se 80 ha nahaja v sami občini Dolina. V ugodnih letih se proizvaja približno 7000 kvintalov oljk, predvidena pa je občutna rast, vkolikor številni mladi nasadi, urejeni od leta 2000 dalje, bodo kmalu vstopili v proizvajalno fazo.

Oljkarstvo v tržaški pokrajini predstavlja enega izmed najvažnejših virov na področju lokalnih kmetijskih gojenj; odlično se vključuje v družbeno-kulturni sistem lokalne populacije, poleg tega pa sta njena razsežnost in kakovost v stalni rasti. Poleg navdušenja in nagnjenja, ki sta predpogoja za kakovostno gojenje oljke, obstaja vedno večja želja po znanstvenem poznavanju in po tehničnem preučevanju postopkov gojenja, proizvajanja in konserviranja našega ekstra deviškega olivnega olja.