AVTOHTONE VRSTE

Vrsta, ki se jo pretežno goji, je Belica, ki je bila v teku stoletij selekcionirana na ozemlju občine Dolina. Njeno ime izhaja po vsej verjetnosti iz dejstva, da je sprememba barve sadov (potemnitev) pozna in postopna, skoraj nikoli totalna, niti v trenutku največje zrelosti. Uspeva na laporno-peščenih gričih, ki obdajajo Tržaški Zaliv, ter na apnenčastih tleh kraške planote z najboljšimi geografskimi značilnostmi. Glavne agronomske značilnosti dane avtohtone vrste so velika odpornost mrazu, dokajšnja krepkost debla ter pozno dozorevanje, t.j. okvirno po 15. novembru. Proizvaja veliko olja; prinos je navadno višji od 20%. Belično olje ima nekaj zelo važnih značilnosti: visok odstotek oljne kisline in visoko vsebnost polifenolov (antioksidanti), poleg izredno nizke kislosti. Izpod organoleptičnega vidika izvirajo iz vonja močne sadne arome, za okus pa je značilna grenkost in pikantnost.

Druga lokalna vrsta, Črnica, bolj redka in zlasti prisotna na ozemlju občine Milje, ni bila še preučena in vrednotena.

Poleg zgoraj navedenih avtohtonih vrst, ki predstavljata več kot 60% vseh oljčnih dreves, so prisotne še vrste Leccino, Pendolino, Maurino, Frantoio in Leccio del Corno: dane vrste, ki so dobro poznane in prisotne na celotnem italijanskem ozemlju, so bile vključene v nasade za dopolnitev dob dozorevanja in pobiranja in za posledično povečanje tržaške proizvodnje.